Lani in letos nastala dela Anke Krašna se navezujejo na njeno nekajletno tematiko
problematike položaja žensk v različnih družbenih okoljih. Mnogokrat je v njenih delih
obravnavana osebna bolečina, izražena skozi abstrakcijo, simboliko ali instalacijo. Z
introspekcijo skozi barve zna na svoj način vplesti tudi gledalca v razmišljanje o izpovedni
moči vsake podobe. V njenih novih razstavljenih delih boleče prevladujeta bela in rdeča
barva. Obe sliki Vdova I. in Vdova II. (2023), na katerih v mešani tehniki na platnu dominira
po ena z belo obleko zakrita ženska celopostavna figura, gledalca soočata s spoznanjem kako
v različnih družbah ženski, ki ji je umrl mož, vsilijo povsem drugačno, novo identiteto
izobčenke, nebodijetreba, mučenice. Ženske ponekod še danes v Indiji doživljajo
okrutnosti. A vsaj indijske oblasti hočejo povsem izkoreniniti star običaj, ko se vdove žive
zažgejo na grmadi svojega pokojnega moža. Sati, kot se imenuje ta hindujski običaj, je že dve
stoletji prepovedan, vendar se kljub prepovedi to na podeželju še vedno dogaja. Zdaj naj bi
bile vdove namesto kot prestopnice, ki so nameravale storiti zločin, obravnavane kot žrtve.
Zgodnje poroke s soglasjem dekleta ali brez njega so prav tako oblika nasilja, saj
spodkopavajo neodvisnost milijonov deklet (Ženinu v dar, 2025). Hinduizem ženske tretira
kot sužnje in bitja brez vsakršnih pravic. Za dostojanstveno se šteje le rojstvo moškega
potomca. Od ženske se pričakuje, da bo skrbela za gospodinjstvo in ugajala svojemu možu,
kadar koli on to zahteva, da bo rodila toliko otrok, kot si jih njen mož želi ter da bo spoštovala
skupnost, da bo glavo držala sklonjeno in se ne zaljubila (Nevesta I. in Nevesta II., 2025).
Anka Krašna s svojimi novimi deli, na katerih prav rdeča obleka simbolizira vso ne na glas
neizrečeno, a pekočo bolečino, kaže na to, da je položaj žensk v svetu še vesolja daleč od
osnovnih pravic zanje in se zdi še marsikje povsem brezizhoden.
Indijo idealiziramo in si jo predstavljamo kakor državo, ki je zelo poduhovljena. A ta sveta
država ima tudi svoje temne plati. Stališča, ki so se razvila okoli patriarhalnih razlag verskega
prepričanja, so definirala ter oblikovala družbene in kulturne kontekste indijskih žensk, kar je
privedlo do njihovega drugorazrednega statusa, o čemer nas seznanjajo tudi slike indijskih
nevest in vdov Anke Krašna. Kljub temu, da se v Indiji že dolgo trudijo zajeziti nasilje nad
ženskami, se zdi, da le to strmo narašča. Počasi, a vendar pa se marsikaj spreminja. Ko je
OZN leta 2011 razglasil 23. junij za mednarodni dan vdov, je bilo uradno pojasnilo kaj
žalostno: da so vdove v številnih kulturah zelo ranljiva populacija, tradicionalno izpostavljena
zlorabam in revščini, tako da je že samo vdovstvo treba obravnavati kot izgubo človekovih
pravic. V Vrindavan južno od New Delhija prihajajo vdove iz vse Indije, zlasti iz zvezne
države Zahodna Bengalija, kjer so zelo vdani Krišni. Včasih pridejo v spremstvu guruja, ki
mu zaupajo. Včasih jih pripeljejo svojci, odložijo jih v ašramu ali na uličnem vogalu in se
odpeljejo. Toda celo sorodniki, ki vdove ne odpeljejo od doma, ji lahko vsak dan nedvoumno
kažejo, da med njimi nima več nobene vloge. Vdovo v Indiji za vekomaj bremeni nesreča, da
je preživela moža. Telesno žive, a družabno mrtve se tudi same za topel obrok in osmišljeno
življenje zgrinjajo vanj z avtobusi ali vlaki. Kot že toliko rodov. Tam niso v stiku z družino.
Zdaj so med sabo družina.

(Tatjana Pregl Kobe: iz govora ob razstavi Yesterday)

Ilustracija: Anka Krašna - Vdova