Začaran krog strahu in nemoči

Fotografinja Maja Šivec se že vrsto let posveča upodobitvi človeškega telesa. Pri nekaterih serijah je s svetlobo poudarila čistost monumentalne lepote ženskega ali moškega golega telesa, drugje je goloto telesa prikazala kot dotik božanskega v iskanju idealnih form. Osupljiva nova serija stodvajsetih fotografij Maje Šivec je družbeno angažiran projekt na področju vizualne umetnosti, ki spodbuja k poglobljenemu razmišljanju o družbenem odnosu do nasilja nad ženskami. V tej seriji fotografij ne išče svetlobe, ki bi poudarila monumentalno lepoto čistih form, kot jih ji je uspelo uloviti v izbrane posnetke iz prejšnjih serij fotografij golih teles. Čeprav nikoli ne neha iskati idealnih form, je tokrat v ospredju intuitivni zapis v trenutek ujetega gibanja.

V eni njenih prvih pomembnih serij fotografij z naslovom Bodoče mamice, leta 2007 v okviru ciklusa Likovni kritiki izbirajo razstavljenih v preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani, je s portreti nosečnic vzpostavila ozračje rituala. Magičnost čutno neponovljivega trenutka je prenesla v trajen zapis. Še nerojeni otrok, ki ga na fotografijah slutimo pod napetim trebuhom bodoče matere, se simbolno pojavi kot del zemlje same, predstavlja globoko povezavo med življenjem in naravo. Okrogla oblika, ki ga skriva, vabi v razmislek o krhkosti in lepoti človeškega življenja pred rojstvom. Skozi te podobe si je fotografinja prizadevala zanetiti dialog o svetosti življenja in odgovornosti za njegovo zaščito. Gre za prvinska čustva, za vzajemno spoznanje, da je življenje dragoceno od svojega spočetja do konca. Gibi bodočih mamic so umirjeni in skladni, ubrani v prisluškovanju bitja lastnega srca in srca otroka ter zazrti nekam vase, v posvečenost posebnega stanja. Poze so natančno določene, gole portretiranke se prepustijo vodenju fotografinje, ki natančno predvidi določeno pozo kot bi postavljala tihožitje.

Inscenirane fotografije ženskih modelov Maje Šivec za serijo fotografij Nasilje nad ženskami nimajo obrazov ali pa so do nerazpoznavnosti zabrisani. Zabrisane podobe gibanja niso idealizirani posnetki ženskega telesa, niti ne predstavljajo plešoče idile, temveč kaos, ki ga v ženski povzroča nasilje nad njo. Stisko. Bolečino. Strah. Obup.

Najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami je psihično nasilje, ki je vedno tudi spremljevalec fizičnega in spolnega nasilja. Psihično nasilje v partnerskem odnosu se po navadi začne s posesivnostjo in nadzorom, ki se kažeta skozi manipulacijo in prevračanje dejstev. V tem trenutku več kot dvajset odstotkov vseh žensk v Sloveniji doživlja nasilje, poleg tega pa nevladne organizacije ocenjujejo, da je vsaka sedma ženska v času svojega življenja posiljena. V večini primerov je roki pravice prijavljena le peščica primerov in le delček nasilja, ki se v resnici dogaja. Poslanstvo, da bi slišali ženske, ki so doživele nasilje, je možno tudi z uporabo vizualne umetnosti kot močnega medija za posredovanje sporočila, ki presega jezik. Ker je nasilje vse okoli nas, je pomembno o tem govoriti na glas in si ne zakrivati oči. Vedno, ne le 25. novembra na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Tega so se zavedali tudi organizatorji slovenske fotografske razstave na natečaju izbranih fotografij Nasilje na njeni koži, ki je nastala v okviru dveletne državne kampanje Vesna – živeti življenje brez nasilja. Razstava je bila odprta 5. novembra 2014, na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, nato postavljena v različnih krajih po Sloveniji in bila junija naslednje leto na ogled še v Palači združenih narodov v Ženevi, v Švici. Leta 2018 je bila v Galeriji Kresija in v atriju ljubljanske mestne hiše postavljena razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat v sodelovanju z Društvom SOS telefon. In leta 2019 v ljubljanski Kresiji razstava Nasilje nad ženskami: Skozi umetnost o njihovi bolečini. Kustos razstave Božidar Zrinski je dejal: »Če umetnosti dovolimo, da nas preseneti, lahko zaznamo vizionarski potencial umetniških del, ki postopoma spreminjajo naše zavedanje o določenih družbenih problemih.« Tako umetniki in umetnice vse bolj širijo zavedanje o nesprejemljivosti nasilja.

Na svojih mojstrsko ujetih fotografijah Maja Šivec upodablja brezimne in brezobrazne portrete žensk, ki počasi, a vztrajno izgubljajo samopodobo in tonejo v brezno brezupa in nemoči. Njeno vsebinsko sporočilo je ozaveščanje. To je moč vseh teh do nerazpoznavnosti upodobljenih ženskih portretov v spiralnih položajih, podvajajočih sencah in svetlobnih kompozicijah. Zabrisane črno-bele podobe tako drastično opozarjajo na problem fizično-psihičnega nasilja prav zato, ker se to dogaja za zaprtimi vrati in večina žrtev tega ne prijavi. Nasilje nad ženskami je dinamičen, dolgotrajen in stopnjujoč proces, ki ga spremljata sram in občutek krivde. Razstava ponuja priložnost, da se o nasilju govori na glas, brez sramu, in v najrazličnejših kontekstih. Le tako se bo prepogosto neslišanim in nevidnim žrtvam dalo glas. In vrnilo obraz.

Tatjana Pregl Kobe

Fotografija: Maja Šivec